V soboto 21.09.2002 ob 22h bo Nino Nastasio s premljevalno zasedbo Nina Dylan Willemsa - viola, Stephen Day - čelo in Joshua Carlebach - harmonika gostil ilirskobistriški klub MKNŽ.
Nina Nastasia živi v Manhattanski četrt Chelsea s svojim prijateljem in organizatorjem turneje Kennanom Gudjonssonom. Je kar duhovita, čeprav še zdaleč ne stresa toliko šal kot Kennan. Je prisrčna. Je pozorna in dojemljiva in sploh vse, kar mora biti spoštovanja vreden avtor. Kar je vse brezpredmetno, ko pridemo do njene glasbe. Veliko veselih, zabavnih, čednih... ljudi ustvarja grozno glasbo (posebej pevci). Ker je ustvarjanje glasbe proces. Utrujajoče dolg proces, ki ga zna skrajšati le peščica ljudi. Potrebna je disciplina, radodarnost ter previdnost nekoga, ki se mu ne zdi, da so njegove/njene najbolj intimne misli za v javnost.
Pri Nini Nastasii ta proces pravzaprav ne obstaja. Če stokrat poslušate Dogs (njen prvi album, Socialist Records), začnete iskati proces. Začenjate verjeti, da vas obdaja lepota albuma, prožnost igranja, jasne razporeditve, prijetnost Nininega glasu. Kaj najdete? Ne vem, magijo ali nekaj podobnega.
Na albumu Blackened air se Nina in njena skupina izkažejo z bolj iskrenim, skoraj enoglasnim petjem. Godala (viola, čelo, mandolina, harmonika, usločena žaga, akustične in električne kitare) dosežejo neslutene zvočne razsežnosti. Ko nina zapoje "I'm not hiding anything / I'm not trying to fool you at all," v pesmi "That's All There Is," govori resnico.
Blackened Air je malce temačen, a pomlajajoč album. Je neoporečen, čustven, edinstven in jedrnat. Predvsem ga je lepo poslušati in ga imeti doma.
Nenad Gregec