Po koncertu Cesarie Evore, se je v ponedeljek, 29. maja, z nastopom slovenske naveze, združene v projektu Bast in spektakularnega alžirskega rai glasbenika Khaleda, tudi uradno začela 16. Druga godba. Novost letošnjega festivala je, da je (poleg tega, da je DG postala samostojni zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev) letošnji program za dan krajši in skrčen na vsega pet koncertnih večerov.
V hladno-deževne Križanke je na otvoritveni koncert priromalo tradicionalno veliko število obiskovalcev, ki so Plečnikovo konstrukcijo kmalu napolnili in ustvarili prijetno atmosfero. Najprej so se na odru znašli Bast (v egipčanski mitologiji gre za boginjo užitka, ki jo upodablja totem v obliki mačke), ki so nam ponudili široko sintezo ritmov, zbranih z vseh celin. Močna zasedba slovenskih glasbenikov pod "mix" taktirko staroste naše elektro scene Alda Ivančiča in rapersko-kekčevimi teksti Pižame, pa le ni "presegla zvočne meje". Tudi po zaslugi odsotnosti violinista Vuka Krakovića, ex člana core zasedbe 2227 (oziroma BiBiSaBi po arabsko?!?), ki se trenutno glasbeno izobražuje in ustvarja v Londonu, in bi vsekakor lepo zapolnil celostno zvočno podobo skupine.
Vuk je namreč (skupaj z Aldotom) idejni snovalec projekta Bast, zato ne vem zakaj se na odru ni pojavil. Manjkal je tudi Call-Ya, ki na plošči odlično izpelje "ragga-dub" komad Sister Remember, ki so ga sicer zaigrali tudi na koncertu, vendar je v glasovni izvedbi Pižame izzvenel precej medlo ... Koncert je bil več kot soliden, a se vseeno nisem mogel znebiti občutka, da bi Aldo lahko iz zasedbe potegnil veliko več, saj gre za glasbenike (Grom - kontrabas, Stanič - bobni, Ivanuša - klaviature, Gombač - pihala in Kalebič - kitara), ki so vsi mladi in v tem trenutku najbolj kreativni v našem prostoru?
No ja, kakorkoli, evforija se je nezadržno vzpenjala, časa ni bilo niti za pivo, ko se je na odru s svojo skromno pojavo prikazal nihče drug kot Khaled, največja investicija DG kadarkoli. Na samem začetku je predstavil komade s svoje zadnje plošče, ki so izrazito pop naravnani. Peljal nas je v lahkotnem ritmu pop obrazcev, ki jih je skupaj s spremljevalno skupino izpeljal profesionalno in več kot korektno. Presenetil me je velik vpliv reggae ritmov (predvsem po zaslugi pozitivno nastrojenega kitarista) začinjenih z alžirsko tradicionalno rai godbo, za kar je poskrbel tolkalec s tarabuki. Škoda, da tisti večer ni sodil med najtoplejše? Drugi del koncerta so sledile kompozicije, ki so Khaledu omogočile svetovno slavo (DiDi, Aicha?). Koncert se je zaključil po približno dveh urah, a si je veliko ljudi prepevalo Khaledove melodije še dolgo v noč. Vsekakor lepa uvertura v letošnjo Drugo godbo, ki še vseeno poskrbi tudi za bolj zahtevne ljubitelje "drugačne" glasbe.
Foto: Martin Vodopivec