Predskupine nisem slišala, ker je bilo moje pričakovanje preveliko in moje misli že v glasovih in glasbi Big Foot Mame. In skoraj bi ostalo le pričakovanje, ko se je ob pol desetih zgodilo. Monitorji in ogromen zaslon so napovedali zvezdnike. Ujetnike množice v pričakovanju. Pompozni zvoki s pravo močjo, pet akterjev, kamera, ki je ujela vso to napetost in prepričala o velikosti, slehernega v dvorani. In nato so prišli. Dani, Miha, Jože, Alen in kot zadnji, Grega. Prah in dim se nista polegla. Razpoloženje se je spremenilo v norenje. Tišino pa je presekal Fenomen.
Ne vem, če prav zaradi desete obletnice, ne vem, če sploh načrtno, a deseta skladba je imela pomenljiv naslov in še bolj simbolnega gosta. Pero (Lovšin) in zasedba brez Grege je zapela Najboljši par. Mešanica glasov nas je spomnila na skupino, ko je bila vsem bolj poznana kot predskupina. Band v katerega je Pero verjel že takrat.
Še dvanajst pesmi. Med zadnjimi ena in ne kar katera, temveč Led s severa, v temi, med lučkami, vžigalniki, celo vžigalicami, za pokojnega managerja Topleka. Ki ni bil le to, ker je bil družina, ker je bil šesti član, ker je bil z njimi vsa leta. Dvajseta pesem je bila napovedna. Symphaty For The Devil, Rolling Stones. Z izvlečkom vsakega inštrumenta zase. Konec. Množica je norela, kričala, tudi jokala. Hoteli so še in to tudi dobili. Bis v stilu Bandiere rose in za konec še en začetek, Fenomen.
Happy Birthday. Odzvali smo se povabilu na torto. Noge pa so šle po svoje. Nekatere so plesale do jutra, druge so šle vsaka svojo pot.