Nedelja se počasi izteka, pa tudi Festival dokumentarega filma se preveša v drugo polovico. Pred nami je še precej projekcij, med drugim tudi razprodane projekcije filmov v sekciji Alpinistični in avanturistični filmi. Festivalsko osebje sporoča, da bodo zaradi velikega zanimanja v četrtek, 24. marca, ob 20.30 uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma ponovili drugo sekcijo alpinističnih filmov: Led, plastika, moč ..., Trans v Dolomitih, Musashi , Generacija L - David Lama in 5 elementov. Za adrenalinske džankije torej še ni vse zamujeno.
Prvi sklop dokumentarcev, ki sem si jih ogledal, tvori dokaj koherentno in enovito družbeno kritično sporočilo, skoraj poziv, k pravičnejši porazdelitvi dobrin in svoboščin na planetu.
Darwinova nočna mora se začne s prikazom ekološke katastrofe - v Viktorijino jezero v Tanzaniji je nekdo (ponesreči?) naselil novo vrsto ribe, Nilskega ostriža, ki je zdesetkal vse ostale ribe v jezeru. Vsa produkcijska razmerja v jezerskem obalnem pasu so danes tesno povezana z ulovom tega predatorja. Ruska transportna letala vsak dan prihajajo po svež ulov in se vračajo v Evropo, polna filetov Nilskega ostriža.
A onkraj klinično nadzorovane produkcije ribjih filetov za razvajeno evropsko klientelo se skriva humanitarna in socialna katastrofa pouličnih tolp, narkomanije, prostitucije in boja za obstanek. Očiščene ribe so za Tanzanijce predrage - tovarnarji najrevnejšim namenijo tovornjake in tovornjake ribjih glav in kosti, ki jih le-ti pojedo, iz pakirne embalažo pa destilirajo lepijo, ki ga potem vdihavajo.
Poleg tega ruska letala ne prihajajo prazna in odhajajo polna, kot meni večina lokalnega prebivalstva. V Tanzanijo pripeljejo ogromne količine orožja, ki je namenjeno v Kongo, Liberijo, Angolo in Južnoafriško republiko, nazaj pa se vračajo napolnjena z ribami in tako povečajo dobičke njihovih lastnikov.
Zahodni svet je tako še enkrat postavljen v vlogo izkoriščevalca in katalizatorja globalne družbene nepravičnosti. Kapitalizem potrebuje center in margino, sicer nima gradientov, potrebnih za ekonomske in finančne tokove - migracijskih tokov Evropa itak ne želi. Mi živimo v centru, kaj pomeni živeti na margini, pa neusmiljeno kaže nočna mora, ki še zdaleč ni le Darwinova in prihaja k nam hitreje, kot si upamo priznati.
Na sledi Fidelu je dokumentarec, ki ga je pod pritiskom produkcijske hiše HBO Oliver Stone posnel kot dodatek k svojemu projektu Comandante. Fidel Castro je Stoneu namenil 30 ur pogovorov, v katerih se je bil očitno pripravljen pogovarjati o vsem, tudi o političnih disidentih, sodelovanju z Iranom, biološkem orožju in tako dalje.
Recimo, da lahko sami izbirate, koga boste poslali intervjuvat Castra - bi bil to Oliver Stone? Pri meni že ne. Hitro zbode v oči dejstvo, da Stone postavlja preveč preprosta in naivna vprašanja. Gabriel Garcia Marquez je v enem od intervjujev dejal, da je Castro eden najbolj izobraženih in načitanih ljudi, kar jih pozna - in verjemite, da jih Marquez pozna veliko, tudi tistih načitanih! Stone, z njim pa tudi gledalci, je to lahko spoznal na lastni koži.
Pri trenutni politiki ZDA je pogosto zadostovalo, da je Castro vprašanje zgolj naslovil nazaj na Stone-a, ki je ob tem pač ostal brez besed.
Stone:"Zakaj na Kubi ni svobodnega tiska?"
Castro:"Zakaj ga ni v ZDA?"
Stone:"Zakaj političnim zapornikom ne dovolite stika z družinskimi člani?"
Castro:"Jih vi dovolite zaprtim v Guantanamu?"
Stone:"Zdaj govorimo o Kubi!"
Zdaj govorimo o Kubi?! Kot da smo v osnovni šoli! Še dobro, da ni Castru zabrusil, da ga je on prvi vprašal. Stone tako s svojim nereflektiranim in cenenim intelektualiziranjem Castru izgradi precej boljši imidž, kot si ga ta zasluži. Kubanskemu comandanteju enostavno ni kos - v pogovoru se nikakor ne prebije do resničnih problemov, saj Castro hladnokrvno ubrani vse Stoneove napade. Je politik do zadnjega diha - dobro ve, kdaj mora biti šarmanten, kdaj strog in kdaj karizmatičen.
Na trenutke deluje paranoično, a preživel je 247 (!) poskusov atentata - kdo ne bi imel preganjavice? Kakorkoli že, Na sledi Fidelu je gotovo film, ki se ga splača videti - zaradi Castra in navkljub Stoneu.
Castra te stvari enostavno mora nekdo vprašati, vendar so bili odgovori kot vedno tudi tokrat na nivoju spraševalca - torej v tem primeru nekoristni. Vse bolj se mi dozdeva, da Castrova privolitev v intervju s Stoneom ni naključje, Castro ve, da je Stone pač dovolj neškodljiv. Fidel je v tridesetih minutah kar preveč jasno razgalil ločnico med zvezdnikom in intelektualcem. Ja, Na sledi Fidelu bi morala posneti Noam Chomsky ali Aleksander Solženicin!
Program in ostale podrobnosti o festivalu si lahko preberete na festivalski spletni strani.
