Kakor je bilo obljubljeno vesoljnemu občestvu, bomo sedaj v besedi opisali dogodek, ki smo ga doživeli dne 6. oktobra ob večerni uri v prostorih žametno rdečega kluba Orto. Zavedajoč se, da govorimo o koncertu blues(-soul) zasedbe Mojo Hand bom pred tem povedal nekaj o zgodovini Mojotov samih. Seveda pa bo temu sestavku sledila prava recenzija petkovega koncerta.
Mojo Hand slovensko blues zasedbo ustanovi pred daljnimi petimi leti Slaven Kalebić po prihodu v domovino iz daljnega Galvestona v Teksasu. Navdušen nad teksaškim bluesom, je Slaven zbral ekipo glasbenikov, katere razvoj pa je štorija zase, zatorej jo bomo zaenkrat potlačili v nemar.
Priznati moram, da se je moje globlje spoznavanje bluesa po nekem čudnem naključju začelo ravno takrat, ko so Mojo Hand zaigrali enega prvih koncertov v ljubljanskem KUD-u, pa vendar se koncerta nisem udeležil. Na žalost sem že prepozno ves navdušen stal pred plakatom, ki je obljubljal teksaški blues v stilu Stevieja Ray Vaughana soul Arethe Franklin in ostalih legend bluesa in soula. Nekako mi je Mojo Hand uspelo končno zagledati čez nekajnajst mesecev (kluba se - brez zamere - ne spomnim, ni pa vrag, da nisen bil ravno v Ortu) in bil sem navdušen. Pa vendar nikoli tako navdušen kot zadnjič v Ortu. Glede na to, da sem magične blueserje (kot so jih nekoč poimenovali mediji) gledal na odrih Orta in Hound doga (večkrat), Kra Kra-ja, Birdlanda, Breweryja, ... bi človeka ob vseh videnih nastopih težko jemali resno, češ: "Kaj pa je bilo v petek tako drugačnega - tipi šponajo bluz, det's it!".
Ne. Petkov koncert je bil nekaj posebnega. Nekaj posebnega že zato, ker smo slavje ob peti obletnici čakali že od maja, ko so Orto klub zaprli zaradi razlogov, ki sedaj niso pomembni. Poseben je bil zato, ker je bil praznik sam po sebi in poseben je bil, ker imajo Mojoti spet spremenjeno zasedbo. Zadnja pridobitev je karizmatična pevka Azra, kitarist Slaven pa ji ljubkovalno reče kar slovenska Aretha Franklin in z gotovostjo lahko povem, da izjava ni daleč od resnice.
Kljub deževju, ki nas je spremljalo smo se z družbo napotili v Orto, ker je ura bila že krepko čez deset. V Orto smo prišli (mokri) ravno pravi čas, kajti koncert se je ravno dobro začel. Mojoti so žgali ravno Let The Good Times Roll B.B. Kinga, zgornji štuk Orta je bil skoraj nabito poln, le pred odrom je bilo prostora za našo družbo. Na hitro smo se vkampirali na prvo bojno linijo, odložili premočene jakne in bluz žur se je začel. Mojo Hand so nadaljevali z Do Right Woman Do Right Man, priredbo priredbe Commitementsov, kjer smo dobili potrditev o tisti izjavi o "slovenski Arethi", kajti Azrin glas nas je pretresel od glave do pet. In pete v naslednjih komadih niso mirovale, saj so sledili I Can't Loose, Cold Shot, Come On pri 3rd Stone From The Sun pa je res počilo.
Slaven je komad posvetil Guštiju, kitaristu Big Footov in začelo se je. Tu naj omenim še ostale člane benda, na klaviaturah Marko "Blues Boy" Boh, na basu Sašo Grdadolnik in na bobnih Davor Skočič. Tisti, ki poznate 3rd Stone From The Sun Jimija Hendrixa veste, da je štiklc psihadelična zmešnjava rocka in jazza, kjer se v drugi minuti začne inštrumentalni part, v katerem Jimi nori s kitaro, jo prislanja na ojačevalec, vabi feedback (tisto visokotonsko piskanje), nabija po strunah (ponavadi kleče), kitara joka, tuli, cvili, trpi, skoraj umira, pada po tleh, oddaja presenetljivo vesoljske zvoke, medtem ko ritem sekcija ubrano drži ritem. Tako kot se je trgalo Jimiju, se je v petek trgalo tudi Slavenu in cel Orto klub je lahko samo zeval z odprtimi usti, dokler jih nismo zaprli in odploskali bučnega, bučnega aplavza. Ekstatično!
Sledili so Summertime, na Big Legged Woman, Stormy Monday, 22:10 (avtorski komad Mojotov, katerega je "zagrešil" Marko Boh) in Big Bang se je predstavil Aleš Haladin - Horse s svojim močnim vokalom in specifičnim stage preformanceom (nastopom na odru). Vmes se je na odru pojavil že saksofonist Klemen, v vrtincu vročičnega blues soula je Horsa zamenjala Azra, polival se je šampanjec, brhka telesa so se zibala ob mehkih zvokih, na odru so se zvrstili še orgličar, ki mu ne vem imena, Miha in Matevž od bivših Babewatchev, spilo se je še nekaj vrčkov piva, odpelo se je If You Love Me Like You Say, Unchain My Heart, Amazing Grace, Pride And Joy, ... in res divji bluz žur v živo je bil končan. Žur v Ortu se je nadaljeval toda, to je že druga zgodba ...
Ko bi vsaj doživeli več takih koncertov!
