V nedeljo se je na Mestu žensk zgodil Feral Tribune Cabaret v izvedbi Potujočega teatra Hasije Borić, ki je obljubljal strupeno oster, satiričen in brezkompromisen obračun z absurdno vojno, ki je sledila razpadu Jugoslavije. V veliki meri je to tudi izpolnil.
Kljub vsemu pa mi je po predstavi ostal občutek, da sem pričakoval nekoliko več. Seveda je res, da sta tema in že sama zvrst kabareta močno vezana na okolje in trenutno situacijo, tako da predstava verjetno doseže precej globlji vtis v krajih, ki so bile neposredno vpleteni v vojno. Res je tudi, da nisem noben strokovnjak za vojno na Balkanu in da je trinajst let, ki so minila od ločitve od naše bivše domovine, naredilo svoje, vendar si upam trditi, da vsa krivda za nekoliko medel vtis ne gre samo na račun kulturne in jezikovne oddaljenosti.
V predstavi igralka Hasija Borić ter Ibrahim Alibegović, ki ji asistira na harmoniki in klaviaturah, občasno pa vskoči tudi kot odrski pomočnik, ponudita za dobro uro skečev in songov, kot se za kabaret spodobi. In, kar je res, je res, nikomur ne prizanašata. Predstava neusmiljeno biča vse v konflikt vpletene strani, tako hrvaško kot srbsko, muslimansko pa morda celo najbolj od vseh. Tudi Slovencem (Leskovarjem) ne ostane nič dolžna.
Hasija se predstavi v celi vrsti likov, od politikov, generalov, vojakov, televizijskih voditeljev, pa do "malih" ljudi, muslimanskih žensk in otrok. Iz vsega pa veje občutek, v kako nesmiseln položaj je vojna porinila ljudi, ki so bili še tik pred tem rojaki, celo bratje. Še posebej se ponorčuje iz stereotipnih značilnosti vseh treh vpletenih nacij, ki bi bile že same po sebi komične, če ne bi bilo vse skupaj tako tragično. Najbolj kritična je seveda do politikov in vojskovodij, na primer v enem od najboljših prizorov podpisovanja sporazuma o razdelitvi Bosne na kantone, kjer so hrvaški in srbski predstavniki prikazani kot veliki "gazde", medtem ko muslimanski uslužno razkosavajo svojo deželo in "popušijo" na celi črti in vsem po vrsti.
A kljub vrsti dobrih domislic in posrečenih bodic sem pogrešal malo več nekakšne osebne zavzetosti. Razumem, da je Borićeva hotela ostati nevtralna in ni hotela dajati prednosti nobeni strani, a posledica tega je bila, da je vsa predstava izzvenela nekako v prazno. Z odra ni bilo čutiti prave "energije" (sovražim to besedo, ki v resnici nič ne pomeni, a nimam boljše), kar je za tako močno temo, ki je kljub vsemu blizu tudi slovenski publiki, skorajda presenetljivo.
Tudi dramaturško gledano so se nekateri prizorčki in predvsem songi preveč vlekli, pa tudi igralkino preoblačenje je mestoma motilo. Tako so v Mestnem Gledališču Ljubljanskem od nenehnih salv smeha, ki jih je obetal gledališki list, ostali samo občasni rafali. In ker se je takšen občutek vlekel skozi vso predstavo, tudi konec, kjer se predstava zresni in skozi prirejene otroške pesmice brez satirične distance pokaže vso grozo in brezup vojne (npr.: "Hop, hop, hop, ubio te top, nosiš creva u rukama, umireš u mukama.") ne zadane v polno.
Lahko rečem, da sem samo enkrat v celi predstavi zares začutil, kaj je vojna v resnici naredila ljudem, in sicer, ko je Hasija, preoblečena v četnika, razlagala ustavo Srbske krajine, kjer se za pripadnike muslimanske manjšine šteje, da jih ?više nema?.
Summa Summarum bi ocenil, da je Feral Tribune Cabaret spodobna predstava, ki pa ni izpolnila vseh pričakovanj. Za konec pa še ena od vodilnih misli predstave, ki nikakor ni vezana samo na konflikt v Bosni: Ali veste, kdo je oče naroda? To je tisti, ki je vsemu narodu jebal mater.