Sodobni Iran je kraj velikih skrajnosti, kjer so na eni strani verski fanatiki, ki v vsakem odstopanju od versko pogojenih družbenih pravil vidijo greh, na drugi strani pa so prav tako odločni reformisti, ki bi se radi povsem znebili verskih spon in čimprej postali bolj "zahodnjaško" civilizirani. Nekje na sredi pa so ljudje, ki iščejo vmesno pot med lastno vero, ter svobodo izbire. Na takem težavnem razpotju so tudi ženske, ki so iz ene strani še vedno deležne stalnega podcenjevanja in kontrole iz strani moških, na drugi strani pa se tudi v njih prebuja vedno tleča človeška želja po svobodi. Deset je film, ki na precej nenavaden, a zato toliko bolj učinkovit način prikaže vse koflikte in paradokse v katerih morajo živeti sodobne Iranke (in posredno tudi ženske povsod po svetu, deloma tudi pri nas!).
Mlada mamica Mania se je pravkar ločila od svojega posesivnega in lenega moža, sedaj pa se navaja na novega partnerja, nove družinske razmere, ter tudi s svojimi lastnimi občutki.
Njen sedemletni sin nad ločitvijo ni preveč navdušen in materi stalno očita, da ne bi smela zapustiti očeta in ji da jasno vedeti, da ne sprejema njenega novega partnerja, še manj pa njeno ravnanje.
Njena prijateljica učiteljica jo sicer razume, a jo zapusti fant se izkaže, da tudi sama ni tako prepričana v svoja načela. Na drugi strani je starka, na poti na molitev v bližnji mavzolej, ki da jasno vedeti, kako pomembna je zanjo vera, njeno čisto nasprotje pa je prostitutka, ki pozna tudi drugo stran moških, ki za ceno mesenih užitkov znajo pozabiti na vsa moralna in verska načela.
Deset je zelo nekonvencionalen film, posnet zgolj v avto, ki se vozi po mestnih ulicah in kjer je edina stalnica mlada ločenka, na sovoznikovem sedežu pa se izmenjujejo ljudje z različnimi pogledi na svet in tudi na njeno življenje.
Film bi simbolno lahko še najlaže interpretirali kot različne aspekte, s katerimi se mora soočati Mania (in tudi vsaka sodobna Iranka), ki je na eni strani soočena s strogimi pravili, postavljenih iz strani posesivnih moških, na drugi strani pa z željo o svobodnem odločanju o svojem življenju.
Tako bi lahko v njenem malem sinu prepoznali nek občutek krivde in obžalovanja, da je zapustila moža in da je o njem morala govoriti neresnice, da je bila ločitev sploh odobrena.
A po drugi strani se prav v dečku vidi, kako močno vlogo ima pri postavljanju družbenih pravil vzgoja otrok, saj je fantič že povsem prežet s stereotipi o ženski krivdi za razpad zakona in na splošno o ženskah, nevrednih zaupanja in enakopravne obravnave.
V bistvu preko ust malega dečka govori njen bivši mož, a najbolj žalostno je, da bo zaradi takega stalnega pranja možganov že od malih nog, verjetno tudi deček odrasel v zaslepljenega podcenjevalca žensk.
Prav tako pomenljiva je zgodba prostitutke, preko katere spoznamo vso dvoličnost verskega fanatizma, ko se moški niso pripravljeni odreči grehu, kljub vsemu pa potem veselo pridigajo drugim (ženskam) o spodobnosti, spoštovanju in ubogljivosti.
Zanimivo je videti, kako si Mania prizadeva od prostitutke izvedeti, kaj je bilo tisto, kar jo je napeljalo v njeno početje in kako se ob tem počuti, ob tem pa se gledalec ne more znebiti občutka, da se morda tudi Mania sama počuti kot neke vrste (psihološka) prostitutka, ki je izdala svoje norme in prepričanja, sedaj pa v trenutku dvoma poskuša najti nek opravičljiv razlog za svoje početje.
Razlog pa je seveda v tem, da je v bistvu "izdala" krivična družbena načela in si zato nima kaj očitati.
A kljub vsemu ženska emancipacija ne pomeni nujno tudi propad verskih načel, kot se bojijo verski fanatiki. Tudi vera se namreč spreminja, oziroma se mora spreminjati, če želi preživeti, oklepanje zgrešenih in skrajno represivnih dogem pa je veri bolj v pogubo kot v korist.
Tako je naravnost (tragi)komično, ko Mania pove, da je niso spustili v mavzolej, ker ni nosila pravilnega pokrivala. Ali morda njeno pokrivalo izkazuje tisto pravo vernost? Je nekdo s "pravim" pokrivalom tudi iskren vernik?
Taki in podobni paradoksi, tudi kar se tiče represije napram ženskam, kvečjemu pomagajo k počasnemu, a vendar vse večjemu zavedanju, da vera, ki ne temelji na notranjosti posameznika, temveč na njegovi zunanji podobi, ne more izvirati iz nečesa iskrenega, kaj šele nečesa, kar naj bi bilo nad nami.
A kljub vsemu se na primeru verne starke vidi, da vera ni zgolj nekaj vsiljenega, temveč veliko ljudi v veri najde tudi nek višji pomen, ki osmisli njihova življenja. Tako je na drugi strani tudi napačno prepovedovati svobodno versko izražanje, kot je npr. sedaj primer v Franciji, kjer so v šolah prepovedali nošenje rut.
Bodo francoske šole sedaj kaj bolj "francoske"? Ne, kajti ruta ni merilo za tisto, kar človek čuti, lahko pa nesprejemanje svobodne volje posameznice, ki se odloči, da bo nosila ruto, povzroči veliko duševno bolečino in občutek osovraženosti, to pa lahko vodi le v nadaljni družbeni razkorak med ljudmi.
Deset tako ni zgolj film o težavah iranskih žensk, temveč o težavah vseh žensk na svetu in hkrati tudi izredno simbolično in skoraj filozofsko razmišljanje o sožitju vere, družbenih pravil in svobodne volje ter odločanja.
*Deset, kratki dokumentarni igrani filmi (režija in scenarij: Abbas Kiarostami, igrajo: Mania Akbari, Amin Maher, Kamran Adl, Roya Arabashi, Amene Moradi, Mandana Sharbaf idr., trajanje: 94 minut, distribucija: A.G.Market)
Ocena: iz rebra ustvarjene, od moških zapostavljene (9/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
