Ob ogledu filma Pasji vojaki, sem mi je zastavilo vprašanje, kaj in koliko je resničnega o teh stvorih - pol volkovih pol ljudjeh. In prišel sem do zanimivega zaključka: volkodlaki živijo med nami! Sicer ne s tako grozljivo podobo v katero se spremenijo le ob polni luni. Ne, ti volkodlaki terorizirajo ljudi zgolj po lastni volji in le takrat ko sami tako želijo.
Kako si lahko drugače razlagamo pojav uspešnih gospodarstvenikov, ki se čez noč spremenijo v pohlepne šefe, ki za zaslužek nekaj milijard brez pomisleka spravijo firmo v stečaj ter delavce v statistiko brezposelnih.
Ali pa uglajene gospode, ugledne člane družbe, ki za zidovi svojih hiš pretepajo svoje žene in terorizirajo svoje otroke. Kaj pa vedno prijazni sosedje, ki se kar naenkrat spremenijo v preračunljive morilce, ki hladnokrvno ustrelijo svojo žrtev za nekaj šumečih bankovcev?
Da niti ne omenjam sicer v normalnem življenju zelo umirjenih in zadržanih slovenskih voznikov, ki se za volanom spremenijo v narcisoidne nestrpneže, ki si očitno predstavljajo, da se pišejo Schumacher, ter da je njihov železni konjiček bolid formule 1. Da, volkodlaki so očitno res med nami, ne tako grozljivi, kot v filmih, a zato nič manj nevarni.
Sedaj pa bo prav, da napišem še kakšno besedico o filmu. Za Pasje vojake lahko najprej ugotovimo, da so z eno besedo drugačni - osvežilni. Ponujajo namreč ne ravno velikokrat prikazan način "šok grozljivke", kjer gre v prvi vrsti predvsem za ustvarjanje čimbolj gnusnih in grozljivih scen, ki gledalcu v najboljšem primeru le zagabijo prigrizek, ki ga je s seboj prinesel v dvorano, v najslabšem pa mu obrnejo želodec.
Gledalec kajhitro spozna, da to ne bo film hollywoodskega formata, kjer bi heroj (s pogrešljivimi soborci) moral pomoriti navidez neuničljivo kardelo volkodlakov, seveda z namenim, da reši ponavadi zelo kričečo in nemočno (ter seveda čimbolj privlačno) deklino in z njo odide v sončni zahod. Nak, v tem filmu ni herojev. Je le skupina vojakov, ki jim smrt, oziroma kar volkodlaki, dihajo za ovratnik in jih enega za drugim tudi ulovijo ter neusmiljeno raztrgajo.
Film tudi ne poskuša najti kakšnega globjega smisla (če je kaj takega v takih filmih sploh možno). Gre preprosto za duel kdo bo koga, nekako v smislu računalniških streljačin, kjer se malo misli, pa zato toliko več reže, trga, seklja, nabada, strelja, razstreljuje, itd. Film vsekakor ni za nežne duše, saj je brizganje krvi nekaj povsem vsakdanjega, moljenje črev iz trebušne votline pa nič tragičnega.
Tudi predzaključni zaplet je dokaj posrečen, čeprav ne ravno nepredvidljiv. Je pa zato toliko bolj trapast konec, ko volkodlaki kar nekoliko pozabijo na svoje živalske nagone in se raje kot svojih čekanov in krempljev poslužujejo pesti, kar pa je seveda povsem v nasprotju s tistim, kar smo prej videli v filmu.
Omeniti velja še posrečeno končno šalo, kjer se izkaže, kaj Angleže zares zanima. Ogled filma priporočam vsem tistim, ki bi radi spozanali (notranjo) anatomijo človeka in ki pogrešajo necenzurirano nasilje v filmih.
* Pasji vojaki
(režija: Neil Marshall, scenarij: Neil Marshall, igrajo: Sean Pertwee, Kevin McKidd, Liam Cunningham, distribucija A.G. Market
Ocena: tuljenje v temo (4/10)
