v rubriki glasba:
.. / / / 29.06.1998

Zoran Predin - brez kravate in vezalk

Moj prvi intervju in hkrati prvi intervju na ŽVPLu se je začel precej razburljivo. Še sedem minut pred intervjujem sva s kolegom Miho drvela po Večni poti. Vračala sva se s Kosez, kjer sva si tik pred zdajci sposodila snemalno napravo. Sonce je žgalo, turbina je tulila, jaz sem pa priliman na sedež preizkušal mikrofon. Čez šest minut sem bil že na bregu Ljubljanice, na poti v Zlato ladjico...

Najprej bi vprašal kako se je glasbena kariera sploh začela..

Ja, sej zadeve se zdaj slišijo, ko jih govorim, kot da bi jih prebiral s kakšnega učbenika. Bil je Novi val, konec 70. let, pojavljal se punk, v naših glavah so b'li glavni Buldožerji, potem pa neki sodobniki kot so Idoli, zagrebški Film, kasneje se je pojavil v Sarajevu novi primitivizem, Zabranjeno pušenje, pol so bili tukaj bandi kot so Ekaterina Velika in tako naprej, skratka to je tistih deset let, tam nekje od '78 do '88, v katerih se je zgodilo tol'ko domače muzike, tol'ko sprememb kot so recimo, da so prvič v tistem času v domači diskoteki zavrteli kakšno domačo stvar na katero so ljudje plesali in so zraven tudi peli. Prvič se je pojavilo v rock'n'rollu, da je domača glasbena produkcija na veliko prodajala plošče... Fajn, da sem bil tisti čas zraven? Skupina Lačni Franz je kren'la v takratno Jugoslavijo po čisto eni svoji samostojni poti, mi nismo bli punk, nismo bli tipičen novi val v smislu tistih ska-jevskih ritmov, ampak smo bli en tak avtorski bend, ki je hodil po nekih samosvojih stopinjah Buldožerjev al' pa Marka Breclja , Janija Kovačiča in ostalih avtorjev v neki bendovski izvedbi.

Mi smo ves čas peli v slovenščini in imeli en poseben odnos do publike. Kjerkoli smo bli, se jih nismo bali, nismo jim lezli v rit, ampak ravno obratno, bli smo nesramni, polni črnega humorja, duhoviti in potem so nas ljudje nekak' znali cenit. Bli smo prva liga tiste takratne rockovske scene, nismo bli pa nikoli zanimivi za estrado, za neke velike tiraže, velike zaslužke, ker nas konec koncev nastopanje na nekih takih mega zadevah ni zanimalo, ker je bil tam onemogočen stik s publiko. Nam je bilo bolj pomembno če te publika posluša, kot pa da ti skandira. Skozi čas so se te stvari spreminjale, obračale in tako naprej. Postali smo popularni tudi v Sloveniji, in lani z novim letom smo se tudi upokojili in razpustili. Lačni Franz je upokojen, skupaj smo posneli devet albumov (od tega enega v živo in tri kompilacijske albume, op. a.), jaz sem imel potem še en izlet z Arsenom Dedičem, in pa tri samostojne plošče, četrto pa sem ravno včeraj dokončal, tako da je en zelo lep opus dela.

Zadnja plošča je posneta v studiu Tivoli, ali je to sedaj vrnitev v rodno luko?

Glede na glasbo, ki smo jo snemali, smo potrebovali en velik prostor v katerega se lahko posedemo in istočasno igramo, ki je pa tudi dovolj opremljen, da lahko te posamezne akustične inštrumente kvalitetno ogradimo, da je mogoča vizualna komunikacija, in pa da je kvaliteta mikrofonov in vseh ostalih aparatur na takem nivoju. Jaz sem z Acotom delal, se mi zdi pet prvih plošč pred mnogimi leti in se mi je zdel od te ljubljanske ponudbe za tako stvar najboljša rešitev. K sreči je imel čas in večino stvari smo pa tak nardili sami, ker sem bil tudi sam producent. Drugače nas je snemal tonski mojster Dejan Radičević, on je tudi ubogal to, kar smo mu rekli, čeprav je h'tel neprestano lepšat zadevo z nekimi umetnimi efekti in prostori, ampak pol smo ga le prepričali, da za to vrsto muzike mora bit na ta način postavljeno da zveni kot, da jo gramo doma v sobi

Kako pa bo v bistvu zvenel novi album?

Tega se ne da opisat, ker je to ena nova simbioza, v instrumentalnem smislu je to hiter swing etno jazz, kakorkoli obrneš, ki sta ga gojila Django Reinhardt in Stephane Grapelli, ampak v tej muziki do mene še nihče ni pel. V tujini je en kup ansamblov, ki gojijo to stvar, najbolj znani so Trio Rosenberg, nizozemski bratje cigani, igrajo tako da se ti strga. Ampak nihče ni na to muziko pel, v pop smislu so v tej smeri največ dosegli Vaya con dios z nekaterimi komadi (Nah, neh, nah). To je ta tradicija te muzike, to je ne vem manuši jazz. V skandinavskih deželah je to zelo popularno, zato bom tudi naredil angleško verzijo te plošče, na tej plošči je osem novih komadov, za angleško verzijo pa bom dodal še štiri ali šest svojih najbolj uspešnih skladb z novimi teksti.

Potem se bo pesem "Maribor je tak čist nor", še drugač slišal?

Ne, ne, ta pesem ima smisel samo v tem kontekstu tega albumu, in bo za tujino verjetno nezanimimvo, mi je pa pesem zelo všeč in zaključuje to ploščo ravno zato, ker ni tipična skladba s te plošče, v spremljavi mariborskega okteta je zazvenela res himnično, na ta način je tud' narejena?

Ker pa smo žurerski vodnik, me zanima kako in če žurate. Med glasbeniki je to ponavadi neizogiben del šovbiznisa?

Jest moram priznat, da zdaj po vseh teh letih, recimo prvih deset let je bil žur neprestan, na poti, med nastopom, po nastopu, ponoči, podnevi, kadarkoli. Zdaj, danes, dvajset let kasneje se mi zdi, da se najbolj zabavam med nastopom. Takrat delam tisto zarad' česar živim in tisto kar mi je najbolj všeč. Tisto zajemam s polno žlico. Kar se pa tiče žuriranja po nastopu, tega je vedno manj ali pa skoraj ni, to prepuščam čisto spontanosti. Včasih se kje zadržimo, drugače pa je to vsakodnevno nastopanje zelo naporno in si tega enostavno ne morem privoščit'. Alkohola je vedno manj, raznoraznih poživil tudi, vsi imamo več ali manj družinsko življenje na prvem mestu in glasba je v bistvu postala zelo duhovna. Tak da, meni to ustreza in se odlično počutim, je pa res, da sta v Mardjango kvartetu, ki me spremlja, basist in bobnar skupaj mlajša od mene, če se primeta za roke. Kar je seveda fajn, ker se mi zdi, da je ena taka kombinacija izkušenj in mladosti vedno pozitivna, če imamo skupni imenovalec. In mi ga imamo, ta glasbena zvrst nam je vsem všeč in uživamo v njej. Radi bi tudi jeseni, ko plošča izide, popularizirali ta glasbeni stil tudi s kakšnimi plesnimi prijemi.

V enem od vaših člankov sem zasledil, da ste imel nekaj povedat čez računalnike?

Ja, jaz sem se jih bal, kot so se Indijanci bali konjev, ko so jih Španci pripreljali preko in enostavno jaz nisem imel tiste osnovne izobrazbe o računalnikih, tistega vmesnega prostora med pisalnim strojem in računalnikom. Zdaj sem se popolnoma navadil na ta pisalni del računalničarstva in se mi zdi, da ne bi mogel živet brez printerja in Word-a. Seveda nad igricami in tem stvarmi se nikdar nisem posebno navduševal, čeprav sem letos za štirideseti rojstni dan dobil od prijateljev NBA disketo. S čudežnimi zadevami se lahko igram v imenu vseh igralcev NBA lige in zabijam, zraven pa sem dobil še en turbo joystick, je pa vprašanje časa, kdaj se bom tega lotil. Moram priznat, da nisem ravno najbolj odprte glave za te stvari, da se zelo počasi učim, ko pa se nau?im, stvari v tej meri tudi obvladam. Zavedam pa se, da zamujam deset let in da moram to ?imprej nadoknadit.

Kaj pa internet in elektronska pošta in te stvari

To bom naslednje leto vse vzpostavil, vse pa je pri meni povezano z rešitvijo stanovanjskega problema. Ko bom to rešil, ra?unam da zelo kmalu, bom tudi vse ostale zadeve, doma?o stran, priklju?ek na internet, da bom imel informacije doma. Moja stara želja pa je, da bi mogo?e neko? kasneje preselil na kakšen jadranski otok in od tam, ravno s temi povezavami komponiral, pisal, skratka delal nekje drugje, ne ravno tu. Zdi se mi, da ta tehnologija to izredno fajn omogo?a.

Zasledil sem dve domače strani od Lačnega Franza, in še eno vašo?

Iz dveh naslovov sta prišli, v bistvu se zelo dopolnjujeta, jaz sem pač h'tel, glede na to samostojno kariero, da se tud' lo?eno pojavljam, ker je Lačni Franz v bistvu tud' zaključil z delom. Takšna stvar je potrebna, imel pa sem na?rt, da bi že na slovensko izdajo plošče dodal tudi interaktivni CD-ROM, kjer bi bilo vse tisto kar ne gre na ovitek, tudi kompletna doma?a stran, da imaš vse informacije vedno doma, vedno pri roki in to se mi zdi zelo prav. Časovno so me sedaj stvari prehitele, in zato bom verjetno naredil to stvar v angleš?ini in za angleško verzijo plošče, ker se mi zdi, da se doma?a javnost, vsaj tisti ki se ho?ejo pozanimat, tistim so ti podatki takoreko? pred nosom in tu ni posebnih potreb za to. Za angleško verzijo pa definitivno nameravam postaviti eno takšno stran, s kompletno, dolgo in obširno informaciji o La?nem Franzu in o delu vseh posameznih članov Mardjango kvarteta.

Kako pa bi komentiral glasbeno stanje v Sloveniji?

Temu je pa? tako: jaz se že apriorij rad izognem takšnim ocenam, ker no?em kritizirat dela drugih, še posebej dela, ki ga moj okus ne ceni, pa recimo, da okus v takšnem primeru ni relevanten. Gre pa? za neke glasbene zvrsti, ki imajo svojo publiko in pa? kot takšne tudi svoj ekonomski prostor in vse te zadeve, ki uspešnost tega dolo?ajo. Jaz se pa? bojim, da je že samo dejstvo, da smo Pero, Vlado in jaz zdaj neke vrste zadnji mušketirji, že deset let neki stari prdci, dinozavrski, prdimo po tej sceni in ni nekih novih imen, ki bi nas lahko postavla v neko lepšo preteklost. Enostavno v tem avtorskem smislu stvari bolj zamirajo. Tu je ve? vzrokov, recimo okolje Novega vala, o katerem sva za?ela govorit', ki je dalo v bistvu krila vsem trem, je bilo v bistvu zelo pozitivno. Danes je mladim ansamblom bistveno težje. Bistveno težje! Druga stvar je ravno to soo?enje. Mi smo imeli medij kot je rock koncert, long play plošča, plakat, že videospot je bila dokaj velika redkost. Tile tanovi v ?asu interneta, so pa soo?eni z eno zelo drago predstavitvijo lastnega dela, ki v bistvu tu, na doma?em tržiš?u še sploh kot takšna nima in ne more imet rezultatov, za eno svetovno sceno pa je to neka osnovna šola, nujnost. To je en tak razkorak, tega jim ni? ne zavidam. Naslednja stvar je ?ista ekonomija. Če delaš svojo muziko za dva miljona ljudi, ki se jim je ravno zaradi razpada kakršnekoli resne kritike, kakršne koli glasbeno izobraževalne resne oddaje, kakršnega koli res resnega glasbenega ?asopisa, glasbeno znanje izpadlo in enostavno ni primerav in nekdo, ki bi rad poslušal kvalitetno avtorsko, rockovsko al' pa kakšno druga?o zvrtst glasbe si ne more s to izobrazbo pridobit enega merila, s katerim bo dolo?al kvaliteto. Stvar je razpuš?ena, tukaj se dogajajo stvari, da se na istem odru znajdejo izvajalci, ki nimajo skupaj kaj iskat', da heavy metalci prepevajo banalne pesmice, skratka te svari so se pomešale. Globalno gledano je rock industrija ubila tisto revolucionarnost rock glasbe, pol je tu še aids in te stvari. Pa ekologija kot takšna. Vse to, kar je neo? imel rock'n'roll, ima zdaj Amnesty International pa Greenpeace. Ti napredni povdarki zdaj niso ve? v glasbi ampak v teh ekoloških gibanjih in v borbi za ?lovekove pravice. Glasba je industrija in zabava. Zdaj ni ni? ve?, ni ve? tega, kar je bilo in mislim, da nima smisla jokat za tem. Tu so zdaj eni drugi mediji, zdaj se bodo te stvari reševale v enem drugem mediju, na en čisto drug na?in in ?e si boš glavo zaklenil za nazaj in nekak pri?akoval, da se vrnil ?as, potem si že vse zamudil. Ne, moraš našpi?it antene in ?imprej razumet, to bi en čisto nov jezik, to bo nova lestvica vrednot in vseh teh stvari, to bo še zelo zanimivo. Ti boš lahko od doma sporžil revolucijo, ?e boš to znal napravit, ?e pa ne boš znal, je pa tak, ko da si nepismen, po boš pa moral jarke kopat?

Zdaj pa je vprašanje, ali je to malce strašljivo!
Meni je to ?udovit izziv, je pa strašljivo za kakšne lenuhe, se strinjam. Prav da je tako!

Zasledil sem, da se tudi eden od vaših sinov ukvarja z glasbo, poje v bendu Libido.

Libido je odličen band, Rok je odličen avtor, jaz ne morem bit tako nesramen, da bi mu zdaj pomagal pri prvih korakih, mislim da je to od mene neodogovorno, vsak se mora postavit sam na svoje noge in on tud' ne iš?e moje pomo?i, kar zelo spoštujem. Tako, da bodo morali sami shajat. Ena stvar je pa: za fanta vem, da je izredno nadarjen, bistveno boljpši instrumentalist, kitarist od mene, da je za svoja leta zelo dolo?en in dore?en avtor in ?e se bo odlo?il, da mu bo to postalo nekaj ve? kot hobi, potem mislim, da bo mel velik uspeha. Mislim, da bi radi nekako v jeseni, seveda s pomo?jo sponozorjev, prišli do svoje prve plošče, nastopov in tako naprej.

Kaj pa ostali člani družine, se še kdo ukvarja s glasbo?

Ne, ne, ne. Midva sva edina. Moj o?e je farmacevt, najstarejši sin biolog, v drugem letniku, tako da? Rok, pa ne vem, mogo?e bo slikar, bomo videli. Sedaj bo kon?al poljansko gimnazijo. Moj brat je recimo, doktor strojništva, pa? dela v tej smeri, turbine izpopolnjuje.

Kje pa je vaš najbolj priljubljen kotiček v Ljubljani, klub, lokal?

Jaz sem se zaljubil v St. Patricks' Irish pub v Prečni ulici. Tja rad zahajam, ker imam rad tisti pir, ki sem ga dodobra spoznal, ko sem bil na tem izboru za Evrovizijo, kot avtor teksta imel devet dni krasnih po?itnic in se nameravam tja še vrnit. Je pa res, da se zelo malokrat odlo?im, da grem ven, ker nimam ?asa. Z mlajšima dvema se ho?em veliko ve? ukvarjat, kot sem se imel možnost s ta starejšima. To mi zdaj tudi paše, tu pa je še tista moja klapa, s katero igram košarko vsak teden. Nejc Šugman me je spoznal s svojimi prijatelji, deset let mlajši fantje, ki jim jaz pomagam igrat košarko, sami velikani. Ampak, tako se vsaj nekaj nau?im in sedaj sem že pohvaljen, da sem kar dober.

Ste mogoče slišal katerega od teh mlajših bendov, ki so tudi snemali v Studiu Tivoli?

Ne, na žalost ne, bom pa nedvomno poslušal ta CD, mislim pa da je tu Slovenija nedvomno fenomen. Jaz ne poznam dvomiljonske populacije z tolikimi bendi, ne poznam takšnega naroda, ki bi imel toliko gledališ?, tolko knjižnih izdaj, tolko slikarskih razstav, tu smo svetoven fenomen! Mi se tega ne zavedamo in tega svetu ne znamo pravilno povedat. Ta medsebojna majhnost nas ubija. Brooklyn ima dvakrat ve? ljudi kot cela Slovenija, pa ne vem, kolko bendov je tam in kolko knijg tam izzide. Tak' da, tega se sploh ne zavedamo in po?asi si bomo to zapravli. Utapljamo se v globalnosti, da smo premajhni. Tu je treba ?imprej izumit nek štos, ki bo te stvari ohranil, ker bo asimilacija neusmiljena, tukaj se bomo razvili na posameznike. Saj bo cel svet razpadel na posameznike, žal, s tem internetom. Ampak, tako korporacijo posameznikov bi pa lahko imeli v mislih, še preden nas drugi vklju?ijo v svoje. Saj držav ne bo ve?, saj jih že zdaj ni ve?. To je vse biznis, tu se lahko države me?ejo na zobe. Tudi najve?i sovražniki bodo vedno trgovali. Samo mi bomo doma ogor?eno protestirali, proti kakšnim ukrepom.

Po moje se bo res treba predstavit, odpret svetu?

Tu smo naredili že tolko napak, da se v?asih prav namenoma no?em vračat na to temo. Strašansko me jezi, da smo s to neumno zastavo ostali v klubu rde?e-belo-plavih, imeli smo zgodovinsko priložnost pobegnit' iz tega dolgo?asnega zaporedja. To bi blo zrnce do boljše prepoznavnosti. To je neumno. Ene stvari so res neumno postavljene. Škoda. Zdaj je, mislim da, za to že prepozno. Na tak na?in indentitete ne bomo ve? uspeli postavit', to ne gre.

Meni se je zdela Moja dežela in tiste barve iz reklamne akcije zanimiva, rumena in siva in bela, jaz ne vem ?e ima kakšna država rumeno, sivo in belo barvo v svoji zastavi. Ta akcija je imela pozitiven naboj s strani velike ve?ine, takrat bi se z enim super designom, enostavnim, rešili tega rde?o-belo-plavega kluba in bi bilo super danes. Ampak saj veš, zdaj imamo takšne barve zastavo, nastopamo v zelenih dresih, 'mamo en taborniški grb. Tisti karatanjski zmaj je bil še najbljižje. S takšnim grbom ti ne moreš nikjer vzbujat ob?utka varnosti. Vsi namre? rinejo v ospredje tradicijo v poslovnih interesih in ?e ti dobiš en propagandni material, ki kaže, da ima država neko zgodovino skozi take stvari, potem se ta ob?utek varnost pove?a. Če pa ti daš na mizo en taki znak taborniške zveze, ali pa po?itniške zveze Slovenije, potem pa vsi re?ejo: Kaj pa je to? Kaj je to, neko društvo?

Sedaj sva pa že skoraj v politiko zabredla?

Zdaj sva pa že tam. Saj to je tudi ena slovenska zna?ilnost. To je treba ?imprej ukinit', potem ne bomo imeli politike, bomo malo bolj svobodni v glavi in bomo razmišljali o umetnosti in ekonomiji. Zdaj pa na žalost predvsem o politiki. Tako smo navajeni, neka vztrajnostna sila še deluje v to smer. Se bo pa stvar že po?asi ustavila.

Lačni Franzi ste imeli precej šokantna besedila za tiste čase?

Ja, mi smo imeli takšno dvojnost, ?e si jih na pravi na?in poslušal, si se lahko krasno zabaval. Recimo s to našo smu?arijo, to je bilo zelo hereti?no, takrat re?t karkoli proti strašanskim junakom. Ampak potem smo čisto zares dobili povabilo na te Bele koncerte. V bistvu, da se razumeva, jaz sem ravno tako navijal' in sem bil strašansko vesel, ?e je kakšen naš zmagal, ampak te neumne evforije pa nisem mogel ve? prenašat. In potem so nas povabili, naj gremo zraven in smo peli Belo simfonijo, tiso?e in tiso?e ljudi je mislilo, da je to resna stvar: Ni? nas ni strah, ?e so smu?arji z nami, in smo se neskončno zabavali. To je enkraten ob?utek.

Ja, v bistvu dober in žalosten hkrati?

Jaz sem vesel, zarad' kar par stvari. Potegnil sem Zdravljico iz naftalina še bistven prej, preden je pokojni Smolej pomislil predlagat, da bi to postala nova slovenska himna. Mogo?e je tudi zato, ker smo jo mi na ta na?in popularizirali. Nardil sem prvi slovenski rock'n'roll v nare?ju in spet eno poglavje. Do takrat je bilo nare?je slabšalno, Popevka vesele jeseni in vsa ostala jajca, ljudi je bilo sram govorit v nare?ju. Filmi, ki niso v nare?ju, so slabi filmi. Slovenski jezik ne obstaja, razen v literaturi, živi ne. Dosti veselih zadev, pa tudi kakšna jajca. Tista Moja Lidija je pri vojakih, to je bila ?ista zafrkancija. Tudi izvajali smo jo kot predskupina sami sebi, ampak to je potem postal naš najve?ji hit in sprožil eno pošastno poplavo podobnih posnemovalcev, ki so potem vklju?li harmoniko v zabavno glasbo, na en popolnoma neumen na?in in jaz se imam za o?eta tega, in to ni v redu!

Za konec me zanima me še zgodovina enega komada, Zadnje večerje?

To je ena najlepših melodij, himna bivše Sovjetske zveze. Jaz sem jo tolikokrat slišal, od otroštva naprej, ker so vedno pobrali pol medalj na vseh olimpijadah in poslušal to skladbo in mi je bila vedno vše?. Takrat ni imela avtorja, le ta je bil nekje skrit. Pa ta ?lovek obstaja, s priimkom in imenom, jaz sem takrat dobil idejo isto?asno kot ta dva iz Pet shop boys, zanimivo je kako letijo iskrice po tem planetu. Onadva sta vzela en del, jaz pa celo. S tem, da sem jaz hotel iz himne, ki ima en slabšalni predznak zaradi politike, skadba sama pa ni ni? kriva, da je tako lepa in da je bila izkoriš?ena v ta namen, zamenjat besedilo, nar'dit nekaj zelo intimnega, kar pa je v bistvu to tudi globalno. To je v bistvu ta strah pred jedersko katastrofo, to je to kar se dogaja od kar Sovjetske zveze ni ve?, ko ležijo bombe po dvoriš?ih. In tiste jederske podmornice, da o Sibirji in Severnem morju sploh ne govorimo. To so katastrofe. O tem poje, ampak na oseben, intimen na?in. To je odlično uspelo in jaz sem izjemno zadovoljen. Pesem je skoraj ponarodela in ?e jo bo kdaj slišal kakšen Rus, ne bo mogel verjet svojim ušesom. Tak da, to je to, to so tisti prebliski?

In to je bilo to. Najin pogovor se je po?asi zaključil in v petkovem popoldnevu sva se z g. Predinom poslvila. Obaju naju je ?akal še vro? in dolg konec tedna. Jaz pa sem bil od tega pogovora resni?no presunjen. Car je?

Davorin Pavlica - avatar

Davorin Pavlica

Bivši urednik ŽVPL, ki je od 18.05.1998 na ŽVPL-u skupaj objavil 834 člankov.

Zoran Predin - thumbnail

Zoran Predin