Zucchero je pred kratkim izdal ploščo Zu & Co., na kateri je zbrana večina duetov, ki jih je ustvaril v svoji bogati glasbeni karieri, ki traja že od konca sedemdesetih let. Velika večina ga je spoznala v začetku devetdesetih, ko je s Paulom Youngom ustvaril Senza una donna, poleg te pa na plošči najdemo še vrsto drugih zanimivih sodelovanj.
Zame najbolj zanimivo sodelovanje je vsekakor tisto, ki ga predstavlja prva skladba na plošči, in sicer leta 1988 ustvarjena Dune Mosse, kjer je trobento odigral nihče drug kot sam Miles Davis, zagotovo eden največjih jazz mojstrov vseh časov. Počasna skladba, kjer je globoki Zuccherov glas še obogaten z Milesovo trobento, nepozabno...
Izredno zanimiva je tudi skladba, ki je redna stranka radijskih valov, Il grande baboomba, kjer je kot producent sodeloval Mousse T. (sodeloval je s Toni Braxton, Randyjem Crawfordom in drugimi), gre pa za dinamično skladbo z zelo spevnim refrenom.
Pogosto slišana je tudi Baila morena, ki jo Zucchero izvaja skupaj s člani skupine Mana (sodelovali so tudi pri Santanini plošči Supernatural v skladbi Corazon espinado), ki ima italijanskemu in mehiškemu poreklu primerno veliko temperamenta.
Zanimiv je tudi duet s pokojno blues legendo Johnom Lee Hookerjem v skladbi Ali d'oro, kjer John Lee, zanimivo, ne igra kitaro, temveč predvsem poje. Obenem skladbe ni čisto nič blues, temveč odigrana predvsem na klavir.
Ušesom prijetna je tudi Pure love, kjer s svojim značilnim glasom prepeva Dolores O'Riordan, oba vokala pa se lepo prepletata in dopolnjujeta v refrenu. Sodelovanju se je odzval tudi B.B King s svojo Lucille, plod sodelovanja pa je skladba Hey man - Sing a song, kjer se oba izkažeta z igranjem kitare, vse skupaj lepo zaokrožijo orgle, znova pa se lepo ujameta tudi oba vokala.
Na plošči najdemo tudi skladbo Cosi Celeste, kjer na pristen afriški način poje Cheb Mami, sliši se precej vokala in proti koncu zborovsko petje, v ušesu pa ostane zelo prijeten refren. Solomon Burke je ena redkih še živečih soul legend, ki je oral ledino skupaj z Otisom Reddingom in Wilsonom Pickettom in razočaranje nad precej disko obarvano skladbo Diavolo in me ? A devil in me je temu primerno.
Zaključek je znova izredno nenavaden ? skladbo Miserere z Zuccherom pojeta Luciano Pavarotti in Andrea Bocelli, torej dva operna mojstra, kjer je glasba povsem potisnjena v ozadje, v ospredju pa so seveda vokali, kaj pa drugega?!
Poleg že omenjene Senza una donna ? Without a woman s Paulom Youngom mi je bila zanima tudi skladba Like teh sun ? From out of nowhere, kjer s svojim zanimivim glasom sodeluje Macy Gray, kitaro pa igra Jeff Beck.
V vseh ostalih skladbah in sodelovanjih ? s Stingom, Tomom Jonesom, Ericom Claptonom in Sheryl Crow sem dobil občutek, da se je Zucchero preveč pustil voditi gostom in so ti preveč zaznamovali skladbe. Dve sodelovanji ? z Ronanom Keatingom in Brianom Mayem pa sem dobil občutek, da sta se povsem izjalovili, saj skladbe preprosto "padeta" mimo.
Za italijanskega glasbenika je seznam sodelujočih glasbenikov pravzaprav nebeški, saj si tudi kakšen ameriški ali angleški glasbenik lahko obeta sodelovanje s takšnimi glasbeniki, saj so mnogi pisali zgodovino rock, pop ali operne glasbe. Zucchero se izkaže kot izvrsten interpret, čeprav je v nekaterih skladbah premalo svoj in se je preveč pustil voditi slavnejšim, a ne nujno tudi kvalitetnejšim glasbenikom. Ploščo pa pred obiskom koncerta 13.7. smatrajte kot obvezno čtivo!
Zucchero: Zu & Co.
(leto izdaje 2004, založba Universal, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
