Na stopnicah, ki so vodile v ladjo je zgrbljen sedel Atrix in si zamišljeno podpiral brado. Že od daleč so lahko gledali, kako se je občasno počohljal za ušesom, nato pa se zopet zatopil v svoje misli. Šele ko so prišli že čisto k njemu, jih je opazil, vzdignil glavo in otožno zavzdihnil.
"Kaj te muči," ga je zaskrbljeno vprašala Tina.
"Ah, dvomim ali je moj dvom upravičen. In kaj če ni, kaj če so vse te strahotne stvari, ki se dogajajo okoli mene povsem resnične?"
"Če je temu tako, potem pa kar lepo dvomi še naprej. Jaz sem na tvoji strani." mu je odgovorila in ga prijazno pogladila po laseh. Vidno potolažen in z novimi močmi za nadaljnje dvomljenje, se je Azinmag vzdignil na noge in se za drugimi počasi odpravil v plovilo. Za komande se je usedel Atrix in ravno ko je že hotel zapreti vrata, je skoznje pokukala glava obrobljena z belo brado in belimi lasmi.
"Ali bi vzeli tudi naju zraven. Že odkar sem doštudiral nisva potovala in tukaj je tako monotono." je potožil Bog oče, poleg njega pa je komaj opazen lebdel Sveti duh.
"Le pogumno naprej," je z nasmeškom odvrnil Azinmag, ki je imel tako ali tako občutek, da je ves svet njegov, saj je na sedežu poleg njega sedela Tina.
"Kaj pa Jezus?" se je začudil Mark.
"To jabolko je padlo daleč od drevesa. Nikakor noče po očetovih stopinjah in postati spodoben bog. Za vzornike si je vzel tiste, ki bi ga morali častiti. Zadnje čase preživlja cele dneve z električno kitaro, po stenah pa ima vse polno slik tistega bogokletnika Hendrija, Hendiksa ali nekaj takega, ki mu jih nosi Mohamed z Zemlje."
"Sem ti rekla, da je to muzika za bogove," je tiho šepnila Maja Tini.
Bog oče se je zadihan usedel v prosti sedež in si zapel varnostni pas. Azinmag je odstranil parkirne listke, ki so se nabrali med tem, ko se je njen prvotni nesrečno preminuli lastnik trudil z zakopavanjem eksploziva. Škripajoč se je ladja vzpela v nebo in kmalu izginila v vesoljske prostranosti.
Glede na to, da ladja ni bila opremljena s 3D-televizorjem, ki drugače spada v standardno opremo tudi najbolj cenenih modelov, so bili Azinmag, Atrix in Unix rahlo razočarani, vendar so se hočeš nočeš, morali zadovoljiti s šestdeset palčnim LCD zaslonom, ki je bil v grajen v zadnjo steno kabine. Ravno ko so že tretjič gledali filmsko klasiko 'Pošast iz Triangela ß / 2', pravzaprav ravno med najbolj napetim prizorom, ko se pošast bojuje z lokalnim bogom zobotrebcev in le temu grozi, da ga bo vakuum skozi razpoko v steni superpostaje vrgel v vesoljsko neskončnost, je postal dim v kabini že tako gost, da nihče ni več videl zaslona. Po kabini so se razlegali klici v stilu:
"Umakni dim! A ne vidiš, da gledam!"
"Nič ne vidim!"
"Samo brez panike!"
"Vsi bomo umrli!"
"Še vedno nič ne vidim!"
"Prižgi luči!"
"Samo brez panike!" in tako naprej.
Vsesplošno rjovenje se je poleglo šele, ko se je dim razkadil in je Azinmag prikorakal iz strojnice.
"Samo malo je zakuhal. Idiotski fuzijski pogon.
"Tisti v moji kosilnici je dosti boljši." je godrnjal.
Ostali potniki so se umirili. Unix je spustila Marka, ki ji je v paniki skočil v naročje in se je divje oklepal njene roke. Tina je nehala brezglavo udrihati po kovinski steni in Atrix je prilezel izpod armature. Maja je ugasnila cigareto in brezbrižno izjavila:
"Na, pa smo zamudili najboljši prizor." Azinmag se je malo razgledal skozi okna.
"Poglejte Rakov pulzar!"
Skozi sprednje steklo so zagledali svetlo točko, ki je izredno hitro utripala.
"To je centralna galaktična ura," je nadaljeval Azinmag.
"Ali vidite tisto drobno pikico, ki lebdi poleg?"
Vsi so pokimali in rahlo zamomljali nekaj, kar bi lahko spominjalo na "Hmhm."
"No, to je postaja, kjer senzorji natančno beležijo vsak utrip in potem razpošiljajo signale vsem uram v galaksiji. Vključno s tole mojo." je zaključil in se potrkal s pestjo po svoji levi glavi.
"Veste, zamahe štirinogega udava iz Sirija IV je le preveč težko šteti, zato so na neki konferenci za glavni kronometer izbrali tale pulzar."
Nepoučenemu bralcu naj pojasnim, da je pulzar nevtronska zvezda, premera le kakih dvajset kilometrov, ki v vesolje iz svojih magnetnih polov usmerja dva ozka snopa vidne svetlobe, gama in x žarkov. Zadeva se vrti z veliko hitrostjo in tako ustvarja nekakšen vesoljski stroboskop.
"Khmhm, Azinmag. Se opravičujem, ker me interesirajo tako banalne zadeve, vendar kam pa pravzaprav gremo?" se je oglasil Mark.
"Poiskat Gruntha MucDondrangla. Če temu tako rečem, bivšega lastnika postaje, imenovane Gajba Radosti." Na tem mestu je glasba, ki se je ves čas tiho razlegala po vsej kabini začela s temo, ki bi najbolj spominjala na špico nanizanke 'The twilight zone', ki pa drugod po galaksiji ni tako znana kot na Zemlji.
"In on je tam," je nadaljeval Azinmag in glasba je začela z udarnimi toni, ki bi še najbolj spominjali na uvodne tone 'Tako je govoril Zaratustra' Richarda Straussa (Odiseja 2000), kar pa je bilo seveda zopet zgolj plod naključja, "kjer so vsi, ki živijo od dela drugih!" glasba je pokala od mogočnosti.
"Na Planetu zabave!"