V ponedeljek se je v Ljubljani zaključil Touch of Dutch, osemdnevni festival nizozemskih upodobitvenih umetnosti (lutkovnega in gibalnega gledališča, sodobnega plesa ter novega mima), ki so ga ob podpori partnerjev pričarali predvsem Gregor Kamnikar in Petar Todorov iz zavoda Ops! na slovenski strani in Ineke Austen, vodja Max Wagner Stichting, na nizozemski. Obiskovalci so si v tem času ogledali šestnajst predstav devetih skupin na štirih prizoriščih, kot spremljevalni program pa so potekali še delavnica za profesionalne plesalce in igralce, konferenca o kulturni problematiki ter pip show.
Da Nizozemska ni le dežela cokel in mlinov na veter, nam je že prvi dan v odlični lutkovni groteski Re:Frankenstein dokazal Neville Tranter. V njegovih predstavah še posebej pride do izraza mim - nizozemska posebnost, ki bi ji mi rekli fizično gledališče. Tako z manipulacijo z lutkami, besedilom, scenografijo, lučkami in glasbo ustvari nepozabno atmosfero.
Še ena predstava, ki si zasluži posebno omembo, je Velika vojna skupine Hotel modern. V njej trije akterji s figuricami in drugimi rekviziti na odru uprizarjajo mini vojno, katere projekcija se hkrati vrti na velikem platnu.
Najslabši izmed videnih performansov je bila brez dvoma plesna predstava I feel good (kako ironičen naslov, hah), med katero se je že tako ne preveč številno občinstvo še zredčilo in ki je vrhunec dosegla z neznosnim dvajsetminutnim kolažem drugorazrednih porničev.
Kljub domiselni oglaševalski akciji je festival Touch of Dutch pritegnil le ozek krog gledalcev. Tistim, ki smo si ogledali vsaj kakšno izmed predstav, pa je ne le popestril teden dni, pač pa po mnenju enega izmed udeležencev potencialno spremenil življenje.