Divlje jagode so vsekakor ena tistih skupin iz prostora bivše Jugoslavije, ki si zaslužijo pridevnik legendarne. Če ne zaradi drugega seveda zaradi njihove skladbe Motori, ki jo dandanes igra vsak pošten rock band.
Sicer pa so Divlje jagode v osemdesetih tiho veljali za začetnike heavy metala, čeprav, resnici na ljubo, so bili ravno toliko heavy metal kot Pop Design rock. V želji že morda, v realnosti pa pravzaprav nikoli.
Skupino sestavljajo Zele Lipovača (kitara, vokal), Pero Galić (vokal), Dejan Orešković (bas kitara), Nasko Budimlić (bobni) in Samir Šestan (klaviature), pri snemanju plošče Od neba do neba pa je sodelovalo e nekaj glasbenikov, ki so se ukvarjali predvsem s spremljevalnimi vokali.
Ploščo je najlažje razdeliti na dva dela - na skladbe, ki so nekoliko bolj udarne in kjer želijo fantje dokazati, da o resen heavy metal band in pa na tiste skladbe, ki so nekoliko mehkejše in katerim bodo prisluhnile tudi nežnejše duše. Nekaj pa je tudi takšnih, ki ne sodijo nikamor, saj so zmes obojega zgoraj naštetega!
Med tiste bolj udarne sodijo vsekakor Motori 2003, kjer gre seveda za predelavo klasike, ki pa ni posebej prepričljiva, Piši mi bi lahko odigrali Iron Maiden, ko je pri njih pel Blaze Bayley, morda najboljša skladba na plošči je Kap po kap, kjer vse skupaj nekoliko spominja na Blind Guardian, da pa bi bila skladba odlična, pa manjka bolj odločen kitarski solo.
Dobro došla ljubavi je zelo mehkužen in pogojno rečen heavy metal, ki je preveč razvlečen, po svoje zanimiva je Marija, ki se naslanja na uspešnico Uriah Heep Lady in black, je pa ritmično drugačna in tudi pri besedili ne gre za dobeseden prevod.
Od neba do neba in Ne krivi me se zanimivo začneta, a v nadaljevanju akustična podlaga vzame vso ostrino in obe skladbi zvenita povsem disharmonično. Ljubi me i ostani je ravno tako nekoliko bolj akustična, vendar pa je odpeta s primernim žarom in tudi refren je zelo dober.
TV kralj ima morda najboljše besedilo, za katerega pa je pevec Pero želel, da bi bilo odpeto v modernem hip hop stilu, ki pa je propadel. Plošča se zaključi z živo akustično predelave starejše skladbe Ne želiš kraj, ki je vokalno dobro interpretirana, zato pa je instrumentalno preveč okleščena.
Pri vsem skupaj je zelo zanimivo to, da skupina uporablja klaviature, ki pa jih pravzaprav ni slišati, je pa zvok preveč čist in tudi kitare ne zvenijo dovolj ostro temveč bolj plastično in zato preveč pop. Plošča ne ponudi nobenega resničnega hita ali pa vsaj približnega presežka, saj ponuja vsakega nekaj.
Ob poslušanju sem se spomnil na Def Leppard in Kiss, ki pa vsaj zame, niso nikoli pokazali neke prave vrednosti, s katero bi opravičili in dokazali svoj status. In če sem že v uvodu uporabil Pop Design, jih bom tudi v zaključku, saj so jim Divlje jagode precej podobni. Morda so nekje globoko v duši zares heavy metalci, vendar so glasbeno v večini primerov zelo daleč stran.
Divlje jagode: Od neba do neba
(leto izdaje 2003, založba Croatia Records, distribucija Nika)
Ocena: 3
