Lublanski psi oziroma, kot je v svetu moderno za punk oziroma rock'n'roll revival bande moderno The Lublanski psi, so končno dočakali izdajo svojega prvenca. Po petindvajsetih letih na plošči lahko najdete njihove takratne posnetke, med katerimi so bili nekateri izdani tudi na plošči Punk za vedno - Novi val in pa seveda eno ploščo povsem novih skladb.
O zasedbi je bilo v zadnjih tednih že veliko napisanega, objavljenih je bilo tudi nekaj intervjujev, v katerih sta Mario Šelih (pevec in pisec besedil) ter Matjaž Gantar (basist in pisec glasbe) razlagala, zakaj so Lublanski psi znova začeli lajati po naši ljubi državi.
Ob poslušanju novih skladb, ki jih najdete na plošči Hrapavorobo te ljubim, če omenim le In God we trust in Hell we live, pa staro Himna naše mladosti, Praznik, So dnevi, ko vse pada, Erotica, Femme Fatale in Roma-Italia, dobite občutek, da se nekatere stvari sploh niso spremenile v zadnjih petindvajsetih letih.
Sistem je še vedno gnil in vedno bolj propada in razpada, mladi nimajo nobene perspektive in se zgledujejo predvsem po kapitalistično usmerjenem Zahodu, vsi se le tiho pritožujejo in ne stojijo popolnoma nič, obstajajo le bogataši in pa reveži, Cerkev je vedno močnejša, čeprav s politiko uradno nima nobene veze...
In seveda, pred petindvajsetimi leti je bila kakšna stvar drugačna, velika večina pa je ostala istih. A to lahko opazite le, če po svetu hodite z odprtimi očmi, žal pa si večina še vedno ne upa dvigniti glasu - Mario Šelih si to upa in upajmo, da ne bo znova pristal v samici, kot se mu je to zgodilo pod prejšnjim represivnim režimom.
In če prisluhnete starejšim posnetkom, ki jih na drugi plošči najdete pod naslovom Drenjanje s sodrgo 79/81, boste tudi v njih našli aktualnost in bridko realnost. Punk je bil seveda nekdaj alternativna glasbena zvrst, pri Lublanskih psih že takrat ni šlo zgolj za obračanje treh akordov, temveč za glasbo, ki je bila pomemben del sporočilnosti besedil. In danes je punk še vedno alternativa in še vedno govori resnico!
Mnogi bodo trdili, da gre le za provokacijo in željo po vnovičnem zaslužku (prosim, kot da bi Lublanski psi kdaj kaj zaslužili?!), a Lublanski psi poznajo zanimive zgodbe, ki jih želijo povedati in deliti z drugimi. In njihova glasba ni le v zabavo lačnim množicam, temveč predvsem v poduk tistim, ki so tiho in v opozorilo tistim, ki si zatiskajo oči.
The Lublanski psi: Hrapavogrobo te ljubim / Drenjanje s sodrgo 79/81
(leto izdaje 2004, založba Dallas)
Ocena: 4
